Za zavestno hranjenje – Projekt 32

“Preden ješ, si vedno vzemi čas, da se zahvališ za hrano.” – Indijska modrost

Zaradi vse hitrejšega tempa življenja in miselnosti opažam, da v povprečju vedno manj časa namenimo prehranjevanju. Vse preveč zunanjih dejavnikov vpliva na naše razpoloženje in vse preveč smo v razmišljanju, tuhtanju, tudi v času hranjenja. Iz tega razloga sem se odločila za izvedbo raziskave o načinu in vplivu prehranjevanja, da bi ugotovila ali so predvidevanja pravilna. 

Razlog oziroma od kod ideja o projektu 32

V svojem življenju me je gnalo prepričanje, da je življenje skrajno resno in za vse je potrebno garanje. Nikoli se nisem znala ustaviti in niti vzeti časa za kvalitetno prehranjevanje. Nenehno dokazovanje in nezadovoljstvo me je zelo zgodaj pripeljalo do prvih resnih opozoril glede mojega zdravja. Razne krajše in daljše težave z želodcem in kasneje celotnega prebavnega sistema, so me v daljšem obdobju takšnega načina življenja pripeljale do točke izgorelosti, kjer sem mislila, da ni povratka. Prišla sem do točke, ko nisem zaužila niti grižljaja več oziroma mi je vsak grižljaj postal muka. Vsak grižljaj sem žvečila neskončno dolgo, da je bilo popolnoma tekoče. In na veliko presenečenje sem začela zaznavati pozitivne spremembe. Od tu se je kasneje porodila ideja o projektu 32 in o ozaveščanju pomena zavestnega prehranjevanja.

Od kar pomnim raziskujem načine prehranjevanja, testiram kaj mi ustreza in kaj ne. Nikoli pa nisem zares ozavestila čustev s katerimi pristopam do hrane in kako jem. Šele zadnja leta sem se poglobila v raziskovanje Ayurvede, tradicionalne kitajske medicine, tradicionalne evropske medicine, znanj naših babic, ki dajejo velik poudarek tudi načinu uživanja hrane in pomenu čustvenega stanja pri hranjenju. Danes pa se kljub obilici prehranskih nasvetov premalo poudarja pomen, da si vzamemo čas za hranjenje in kako je pomembno, da jemo počasi in zavestno.

Starodavna modrost Ayurvede, govori, da je način, kako jemo, prav tako pomemben kot hrana sama. In priporočila iz tega sta, da:

  • KO JESTE, JEJTE (osredotočeni na hrano)
  • Hrano dobro prežvečite, vsaj 32-krat en grižljaj 

In tako temeljito je treba žvečiti, ne samo zato, da hrana lažje pride v želodec, ampak tudi zato, ker se sam proces prebave začne v ustih. Slina namreč vsebuje veliko prebavnih encimov, ki pomagajo razgraditi hrano in tako olajša delo ostalemu prebavnemu sistemu. Prav tako je dobro vedeti, da se nekatere vrste energije asimilirajo le v ustih. Zato je treba celo tekočo hrano dlje časa zadržati v ustih – žvečiti.

S takim načinom uživanja hrane bomo veliko pripomogli k boljšemu počutju, uravnali morebitna prebavna neravnovesja in vplivali na ustrezno telesno težo. Saj s počasnim in zavestnim uživanjem hrane pojemo manj, smo prej siti in po obroku manj utrujeni.

Kratek Povzetek raziskave

Iz raziskave je jasno razvidno, da v veliki meri vemo, kateri so dejavniki, ki vplivajo na prekomerno težo in da je način uživanja hrane eden izmed zelo pomembnih, pri tem pa se jasno vidi, da se kljub vedenju, v resnici ne zavedamo resničnega pomena, ki ga ima način prehranjevanja na naše zdravje. Premalo časa si vzamemo za hranjenje, sploh, če govorimo o večjih, glavnih obrokih. Za večji obrok si le 3 % vprašanih vzame čas več kot pol ure in zato ne preseneča tudi rezultat, da je le 2 % vprašanih takih, ki hrano dobro prežvečijo (več kot 30x). Iz tega lahko povzamemo, da jemo prehitro in premalo zavestno.

Že pred več kot 120 leti je Sebastian Knejpp govoril:”Hrano, ki jo užijete, morajo najprej dobro obdelati zobje, bolj temeljito, toliko bolje; kajti dobro prežvečeno je že napol prebavljeno.” In še ta: “Zdravja ne dobite v trgovini, temveč z načinom življenja.”

Vedno znova me preseneča koliko znanja so imeli že v preteklosti in seveda koliko ga je na voljo danes, pa se kljub temu prehranjevalne navade niso bistveno spremenile na bolje. Danes ne zaradi znanja temveč zato, ker si ne vzamemo časa, da bi po znanju živeli.

“Med jedjo se izogibajmo razglabljanju o temah, ki lahko uničijo naše zavedanje o družini in hrani, hkrati pa sproščeno govorimo o stvareh, ki krepijo naše zavedanje in srečo.” Kahlil Gibran