Nič kolikokrat se dogaja, da se nečemu upiramo, pa ne razumemo zakaj. Velikokrat nas nekaj skrbi, a ne razumemo, od kje ta skrb izhaja. Vse prevečkrat bi radi nadzirali vse, tudi tisto nad čemur sploh nimamo nikakršnega vpliva. Se kdaj zalotite, da se nečemu upirate, da vas že vnaprej skrbi in vas je strah? 

Sama sem pri sebi to zaznala pri povsem vsakdanji zadevi in za nekoga  celo smešni in nepomembni, ki pa zame še daleč ni bila taka. Nisem najboljši plavalka in v vodi se ne počutim najbolje. Seveda, obstajajo za to tudi določeni razlogi, a želim povedati nekaj drugega. V resnici ne maram valov, še manj pa to, da mi voda pljuska v obraz, zato sem se kopanja v morju že pri najmanjših valovih izogibala. Včasih so me valovi kljub opreznosti presenetili  in ni bilo časa, da preplavam do plitvine. Običajno me je zagrabila panika in prav vedno mi je bilo res neprijetno, če ne grozno, ko me je zalil že majhen val. Občudovala sem plavalce in deskarje, kako složno plavajo z valovi, nekateri celo namerno iščejo trenutke loma valov in to mi je bilo vauuu, kako jim uspe biti z valovi tako na “ti”.

Lani na morju me je med plavanjem nekaj prešinilo in v trenutku ko se mi je val približeval, sem ostala mirna in plavala. Ugotovila sem, da če se prepustim valu in zaplavam skupaj z njim, se ne zgodi nič. Dejansko me voda ne zalije, temveč me val nosi in celo sodeluje z menoj (ali pa jaz njim). Za razliko od trenutkov, ko sem se panično umikala in z grozo gledala, kdaj bo val nad mano in me zalil ter me za nekaj trenutkov pustil miže brez sape.

To spoznanje sem zaznala tudi pri odzivih v vsakdanjem življenju. Ves čas sem se borila proti »valovom«, namesto, da bi sproščeno počakala nanje in se jim prepustila, naj me odnesejo, kamor so namenjeni. Takšni so bili moji odzivi in takšni so tudi odzivi ljudi, ki jih je že vnaprej nečesa strah.

Ustrašimo se sprememb, za katere ocenimo, da jih ne zmoremo sprejeti, za katere imamo celo slabe izkušnje ali pa preprosto v njih vidimo večinoma slabe stvari. Seveda gre tu tudi za stvar percepcije.

Naučila sem se, da če vnaprej ocenjujemo dogodke in se jih na tak ali drugačen način bojimo, upiramo, se proti njim borimo –  s tem največkrat le porabljamo dragoceno življenjsko energijo in ni veliko možnosti, da se ugodno razplete. 

V vseh takih primerih je pomembno, da ta val, dogodek oz. spremembo počakamo, poskušamo oceniti njeno moč, pustimo, da pride in se z njo soočimo tako, da nanjo odreagiramo v zavestnem stanju – torej delujemo. Zato bolj, ko se spozna(va)mo in razumemo, hitreje lahko napredujemo v bolj zavestnih odzivih.

Hitreje do razumevanje sebe se s pomočjo djotiša in treninga zavedanja.