Ker je odnos vse, v kar vstopamo, pa naj gre za poslovnega, partnerskega, starševskega, prijateljskega ali pa odnos do samega sebe, je zelo pomembno, da odnose razumemo. A to dosežemo šele tako, da najprej razumemo sebe. Presenečeni boste, ko boste ugotovili, kako z izboljšanjem te osnovne sestavine našega vsakdana lahko preobrazite odnose do sebe in drugih ljudi.
Pozitivne spremembe v odnosih lahko dosežete, če najprej ugotovite, kakšen odnos imate do sebe in kdo ste v tem trenutku. Bolj ko boste odkriti do sebe, več boste o sebi tudi izvedeli. Največ možnosti za odkrivanje in prepoznavanje samega sebe pa je ob opazovanju odnosov, ki jih imate z drugimi. Odnosi so vedno neke vrste ogledalo, v katerem se zrcali naša podoba.
V odnosih lahko uzremo, koliko je v nas: 1. potrpežljivosti, 2. iskrenosti, 3. zaupanja, 4. empatije, 5. velikodušnosti, 6. odpuščanja, 7. pozornosti, 8. prilagodljivosti, 9. spoštovanja, 10. hvaležnosti in še česa …
Če tega v našem odnosu do drugih ni, težko to pričakujemo od drugih. Od nasprotne strani pričakujete potrpežljivost, sami pa ste nenehno nestrpni in prekinjate, nenehno hitite. Potrpežljivost je obenem pripravljenost, da razumemo in spoštujemo naravne ritme. Nič ne gre na silo in na hitro. Ne v naravi, ne v odnosu in ne v medsebojni komunikaciji. Potrebna je velika mera potrpežljivosti, da (z)gradimo trden odnos.
Vsi vemo, da so otroci najbolj iskreni, vse dokler jim okolica ne začne z zgledom dokazovati, da iskrenost ni dobra in da morajo sklepati vsakodnevne kompromise o izražanju resnice. Vendar naše telo to zaznava. Saj vemo, da tudi detektor laži v primeru neresnice pokaže, da je telo v stresu. Manjka nam torej otroške iskrenosti, ki je navsezadnje v vsakem odnosu olajšanje. A je ogromna razlika, na kakšen način in kdaj povemo, kar želimo povedati. Predvsem pa, da smo iskreni do sebe in drugega.
V odnosu je ključno zaupanje, in če tega ni, ni možnosti za »zdrav« odnos. Lahko, da smo bili v preteklosti razočarani in se bojimo zaupati, vendar z nezaupanjem vedno vzpostavljamo razdaljo. Zaupanje povezuje, nezaupanje razdvaja. Navsezadnje moramo itak zaupati, da se pomaknemo naprej. Zaupanje je neke vrste prepustitev in razumevanje, da ni vedno vse pod nadzorom. Si predstavljate, da ne zaupate, da boste prišli na cilj, vsakokrat ko sedete v avto?
Empatija je sposobnost, da se postavimo v čevlje, situacijo drugega. To ni simpatija, pri kateri jokamo ali se smejimo skupaj. Pri empatiji gre za razumevanje situacije ali osebe brez naših prepričanj in predsodkov. To je najboljše sredstvo za izboljšanje katerega koli odnosa, ki obema stranema prinese olajšanje. Vsak, ki čuti, da je razumljen, je pripravljen popuščati oziroma se spremeni. Pomislite na svoj primer. Kdaj ste bili pripravljeni popuščati? Ko ste bili razumljeni ali ne? Koliko smo empatični, lahko preverimo ob pozitivnih in negativnih situacijah. Denimo, koliko je v nas veselja in ali smo lahko nezavistni, ko gre nekomu zelo dobro. Na drugi strani pa tudi, kakšen odnos imamo do bolečine, jo zanikamo, ali se je bojimo, jo razumemo …
Pri velikodušnosti gre za to, koliko sebe ali svoje lastnine sem pripravljen deliti. Kakšni so naši odnosi, je odvisno od tega, koliko sebe podarimo, vložimo vanje. Ali samo pričakujemo, kaj bomo dobili, ali dajemo brez pričakovanja v zameno. Ali komentiramo, jaz vedno, ti nikoli … Tu zagotovo ne gre za velikodušnost, temveč preračunljivost. To je tako kot zbiranje priljubljenih točk zvestobe, da bomo potem nekaj dobili. Velikodušnost je nekaj, kar z največjim veseljem delim, in to brez pričakovanja protiusluge. Pri velikodušnosti ne gre (samo) za snovne stvari, temveč tudi za kakšno delo, kot pomoč ali samo čas, ki ga namenimo.
Odpuščanje ni pozabljanje in ni takrat, ko bi s tem dokazoval svojo večvrednost, da imam prav. Odpuščanje pomeni, da se ne oklepamo starih krivic, zamer, sodb – do sebe in drugih. Ne vlečemo preteklih zadev na plano, jih ne podoživljamo niti v mislih, temveč vse to pogledamo z vrha. Predstavljajte si, da se oddaljujete od dogodka, osebe in spreminjate zorni kot in višino. Bolj ko se oddaljujete, manjša je slika, manj ste navezani nanjo. Iz takšne perspektive pridobimo širši kontekst, razumevanje. In zakaj bi odpustili, če vas je nekdo močno prizadel? Odpuščamo v prvi vrsti zaradi sebe. S tem se razbremenimo svojega tovora, ki smo si ga hote ali nehote naložili, in tako »osvobodimo« tudi druge.
Brez pozornosti težko ohranjamo in vzpostavljamo odnose. Pri tem ne gre toliko za pozornost, kot jo navadno razumemo, ko nekomu odpremo vrata, poberemo kaj s tal ipd. To je neke vrsta prijaznost, vljudnost. Gre za to, koliko smo pozorni v tem trenutku. Če smo namreč z mislimi v preteklosti ali prihodnosti, nismo pozorni na to, kar se nam dogaja pred očmi. Brez pozornosti ali prisotnosti, budnosti, zavedanja ne moremo imeti pristnega odnosa, pristnih odnosov. Poskusite biti povsem prisotni in pozorni.
V vsakem odnosu, kjer smo ali ga šele vzpostavljamo, ne gre brez prilagajanja. Zagotovo se boste strinjali, da smo se na začetku, sploh če vidimo smisel, korist ali smo močno zaljubljeni, pripravljeni maksimalno prilagajati. Kaj pa kasneje? Veliko manj, kajne? In od tod izvira tudi precej zapletov, nesoglasij. Kaj se je spremenilo, kdo se je spremenil? Zagotovo se je spremenilo vse, tako čas, situacija kot vpleteni, in potem pričakujemo, da bo vse tako, kot je bilo. Torej vedno se vprašajte, koliko ste prilagodljivi, fleksibilni in koliko prostora puščate drugemu.
Spoštovanje ne glede na to, kdo smo in kdo so drugi. Brez občutka manjvrednosti ali večvrednosti, temveč z razumevanjem. Kadar lahko tako obravnavamo drugo osebo, smo zagotovo bliže razrešitvi odnosa ali graditvi pristnega odnosa. Spoštovanje je nujen pogoj pri razrešitvi katerega koli konflikta in za polno priznanje sebe ter drugega. Torej nikoli ne rešujte problema ali odnosa s povzdignjenim glasom niti podredljivostjo, temveč s spoštljivo naravnanostjo in poslušanjem.
Hvaležnost je čudovita sposobnost, da vidimo kaj dragocenega v majhnih in nepomembnih situacijah oziroma smo hvaležni za vse, kar smo doživeli, postali in imamo. Hvaležni za vsako priložnost učenja v odnosih in zavedanja moči, ki nam ga odnos prinaša. Če lahko občutimo hvaležnost, zagotovo ni sovraštva in jeze. Ko ni sovraštva, jeze, je odnos mogoče nadaljevati ali pa hvaležno izpustiti.
MISEL ZA ZAVEDANJE SEBE: Nisem nič več in ne manj kot preostali. Preprosto SEM. In več ko vlagam, več prejemam.
