O meni

Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami in me je že zelo zgodaj potisnilo čez prag odraslosti. Spomini me vodijo v predšolsko obdobje in kako sem že pri 6 letih občasno pazila na otroka, ki sta bila pri nas v varstvu, pri 9 devetih letih sem postala teta in v naslednjih letih pazila na svoje nečake, pri svojih 12 letih pa sem ob vikendih pričela z delom v gostilni, kjer je delala mama.

Tako sem se zelo zgodaj srečala z delom in nasploh je pri nas veljalo delo, delo in še enkrat delo. Ni bilo ravno časa za veselje in druženje, čeprav priznam, da sem si svoje urice vzela med tednom 😊 in kadar sem le lahko, sem odšla na potep do sosedov. Lahko bi rekla, da sem bila kar precej potepinka in samorastnik. Danes vse to razumem popolnoma drugače.

Vem, da sem si želela le proste nedelje, preživete v družinskem krogu. Hrepenela sem po  življenju svojih sosedov, vrstnikov. Na žalost tega nisem doživela in v preteklosti bi rekla, da je bila izkušnja trda in boleča, danes pa se zavedam, da me je oblikovala v to kar sem. Stiska v otroštvu me je potisnila v odločitev, da čimprej zaključim šolo in postanem »svobodna« –to je zame pomenilo imeti redno službo pri 18 letih in svojo družino. Tako se je tudi zgodilo.

Prvih nekaj let sem popolnoma posvetila službi in družini. Pa ne za dolgo. Zelo hitro sem ugotovila, da kljub čudovitima hčerama nisem srečna in izpolnjena. Služba, delo prodajalke me ni izpolnjevala, vedela sem, da sem sposobna več. Moje otroške želje po biti učiteljica, so mi vedno večkrat priplavale na dan in tako sem pričela s študijem ob delu. Seveda s takratno dokončano srednjo šolo ni bilo veliko možnosti.

Najprej je bilo treba zaključiti 4-letno šolo, da sem imela kasneje možnosti za nadaljevanje študija- naprej za višjo in kasneje še za visoko šolo. Z vsakim vpisom v šolo v smeri ekonomije so se mi otroške sanje bolj oddaljevale.

Vedno bolj sem bila nezadovoljna, pa čeprav sem se s svojim delom na vsakem delovnem mestu dokazala in tako vedno napredovala, še preden sem sploh imela zaključeno formalno izobrazbo. Tako sem od začetne pozicije prodajalke napredovala do namestnice poslovodje, komercialistke na terenu in nato v drugem velikem podjetju kot vodja prodaje z večjim številom podrejenih.

Šele v tej službi sem po nekaj letih nekako opustila možnost, da bom kdaj učiteljica, temveč sem prišla do spoznanja da to dejansko v eni obliki sem. Rekla sem si » Saj sem neke vrste učiteljica tem mojim zaposlenim.« In ravno to je bilo nekako prelomno. Ko sem si rekla, da je verjetno to tisto, kar vsaj v neki meri izpolnjuje moje sanje, sem dobila priložnost, da se preskusim kot konzultantka v večjem mednarodnem svetovalnem izobraževalnem podjetju.

Ta preskok je bil izjemno velik in naporen, vendar mi je to dalo popolnoma nove razsežnosti. Pričela sem se učiti, obiskovati treninge tako doma kot v tujini, pričela sem se poglabljati v vsebine, ki so me zanimale. Čeprav je bila vstopna točka to, da sem imela ogromno izkušenj iz različnih pozicij prodaje in vodenja, me je tekom let v tem podjetju pripeljalo, da sem izvedla največje število izobraževanj in treningov iz področja komunikacije in psihologije.

Moja osebna situacija v lastni družini in v mojem (neizpolnjujočem) zakonu me je še bolj vlekla v poglabljanje vsebin za življenje. Vse bolj sem se zavedala, da ne vem kaj je življenje, sreča in da ne znam živeti. Živeti v pravem pomenu besede.  Življenje do takrat je bilo samo delo, dokazovanje, izpopolnjevanje, nenehno še ta izobrazba, še to napredovanje, še ta avto, te obleke in še in še… Nikoli se ustaviti, se ne smejati, gnalo me je prepričanje, da je življenje garanje in da je preveč resno. (Na tem mestu želim povedati, da si za svoji hčeri želim, da ne padeta v ta moj vzorec :).

Spomnim se, ko me je pred leti mama vprašala kdaj se mislim umiriti. Ta opcija takrat za mene ni obstajala. Spomnim sem, da sem ji  celo rekla: » Mama, nikoli se ne bom umirila. Želim se dokazati. Vem, da zmorem, želim si drugačnega življenja od tebe in ne samo garanje…«.

Spomin na otroštvo, ki ga nisem živela kot ostali vrstniki, mi ni dal miru. Tako me je nenehno dokazovanje in nezadovoljstvo zelo zgodaj pripeljalo do prvih resnih opozoril glede mojega zdravja. Ob takih situacijah sem se začasno umirila, da sem bila bolje in zatem kmalu pozabila, da si s takim načinom škodujem. Tako sem se iz leta v leto bolj izčrpavala in v nekem trenutku prišla do točke izgorelosti, kjer sem mislila, da ni povratka. Noči so postajale neskončne, ob jutrih nisem vedela zakaj bi sploh vstala iz postelje.

Minevali so dnevi, ko sem preležala v postelji in postajala vse bolj nemočna, saj sem vedno bolj tonila z mislimi, s katerimi sem odkrivala kaj vse ne zmorem, kaj vse ne deluje in ko sem prišla do točke, ko v sebe ne spraviš niti grižljaja več. Ko mi je vsak grižljaj postal muka in sem ga žvečila neskončno dolgo (od tu izhaja ideja za »projekt 32«), ko nisem prebavila ničesar, ko se je telo uprlo vsemu…

Takrat sem se počasi pričela zavedati, da to ne pelje nikamor in da to ni življenje, ki bi si ga želela. Pričela sem se spraševati, če je to vse kar mi življenje ponuja? Je to življenje? Obstajati mora nekaj več. Smisel življenja ne more biti samo delo in naprezanje.

Tako me je osebna situacija in radovednost zakaj je tako kot je in zakaj se mi vse to dogaja, pred 9 leti pripeljalo tudi do študija vedskih znanj, vedske astrologije in psihologije, t.i. djotiša. V nadaljevanju še poglabljanje o znanje Ayurvede, feng shuja, reikija in ostalih alternativnih oblik za razumevanje in izboljšanje kvalitete življenja.

Z vsemi temi znanji in poglabljanji v literaturo iz osebne rasti, sem dobila »odgovor/e« in razumevanje na moja osebna vprašanja. Prebrala sem več kot 100 knjig o osebni rasti, čeprav me zadnja leta redno spremlja samo nekaj od teh, ki jim pravim »žive« knjige. Večkrat, kot jih berem, bolj odkrivam globino vsebine. Vsakokrat, ko že mislim, da sem dojela vsebino in jo prerasla, me znova in znova nekaj preseneti in navduši. Tako sem dovolila da bodo nekatere knjige vedno žive.

V tem obdobju sem razrešila mnogo svojih (in družinskih) travm, strahov in vzorcev, ki so me pestili. Zadnja leta vse bolj ugotavljam in se čudim kako so bili vsi dogodki nečemu namenjeni. Vsak korak, prav vsak je bil delček mozaika, ki se je sestavil v celoto.

Čeprav sem se v preteklosti precej oklepala svojih nesrečnih okoliščin, lahko danes povem, da praktično ne morem več govoriti o tem kaj vse se mi je zgodilo in kaj vse sem doživljala. V tem obdobju sem razrešila odnos do (pokojnega) očeta, do mame, ki je umrla pred kratkim in sem kljub vsemu sedaj obema hvaležna za življenje, ki sta mi ga podarila. Brez njiju ne bi bilo mene in brez njiju ne bi mogla uresničevati svojega poslanstva.

Preprosto iz razloga, ker se zavedam, da vse kar se je zgodilo je imelo svoj namen in da preprosto nista imela vedenja in zavedanja, da bi spremenila tok življenja. Je pa zato vsaka najmanjša podrobnost nekako zaznamovala in oblikovala mene. Brez vsega tega ne bi bila to kar sem. Zavedla sem se, da se mi je vse zgodilo natanko to, kar potrebujem, da bi postala to kar si želim. Tako verjamem, da ni naključij, ampak na ključ je vse. In ko se pričnemo zavedati in ravnati v skladu s tem vedenjem, se vse v življenju prične dogajati nam v korist.

Danes sem srečna in nasmejana oseba in zato sem med drugim hvaležna tudi (sedanjemu) možu, ki me je naučil se smejati in tudi malo »pritisniti na zavoro«. 😊  Obenem pa moram poudariti, da bi bilo življenje veliko težje, če ne bi imela dveh čudovitih hčerk, ki sta bili izjemno samostojni in nezahtevni.

Z njima sem imela opravka v prvem, mogoče še drugem razredu osnovne šole, potem pa brez kakršnekoli moje pomoči odlično speljali celotno šolanje. Ja, tudi njima in predvsem njima se imam zahvaliti, da je bilo v težjih situacijah smiselno.