V mojem CV-ju (življenjepisu) je pisalo: Moja karierna pot je potekala izrazito hierarhično. V prodaji sem začela kot prodajalka v trgovini in se kmalu pričela vzpenjati. Vsa napredovanja so bila rezultat – posledica mojega delovanja, doseganja rezultatov, uspeha. To dokazuje tudi to, da sem vedno napredovala prej, preden sem imela zadovoljivo formalno izobrazbo. Formalno izobrazbo sem vedno opravila kasneje. Pa je prišel trenutek, ko ni bilo več napredovanje – napredovanje v smislu hirarhične lestvice v poslu.

Vedela sem, da bo tudi to enkrat minilo, nisem pa vedela, ali se tega dovolj zavedam in kako kmalu se bo to pravzaprav zgodilo. Zato je bilo zame velik šok, ko je navsezadnje do tega prišlo – kako, da se to dogaja meni, ko pa vem, da delam dobro. Po drugi strani pa sem vedela in čutila, da je to pravzaprav edino dobro zame, saj drugače ne bi znala sestopiti sama.

Situacija v službi in telesni znaki so me nekako opozarjali, da je treba nekaj spremeniti. Iz tega razloga sem že delovala v smeri sprememb, a kljub temu ni bil nikoli (še) pravi čas za ukrepanje, sestop. Šele zunanje okoliščine so me prizemljile, ko veš, da sedaj pa res ni več poti nazaj, ni več oklevanja, ni izgovorov, temveč je potrebno vsem moči usmeriti v delovanje. Najprej sem se morala »sestaviti«, spočiti, umiriti in ponotranjiti vednost, da bo čas (življenje) pokazal pravo smer.

Spodbude prihajajo od zunaj, spoznanja od znotraj a le, ko oboje sovpade, dobimo razvoj.  Seneka

Velikokrat tako stopicamo na mestu, smo nezadovoljni in posledično se pričnejo težavice (v službi, doma, zdravje) in če to (pre)dolgo traja, se vsekakor nekaj zgodi. Okoliščine, situacije, dogodki nam potem neusmiljeno »dajo lekcijo«, da moramo ukrepati. Pri vsem pa je najbolj žalostno, da minevajo leta in v stalnem iskanju še nečesa, nekako v pozabljamo živeti. Živeti bolj zavestno in polno.

In napredovanje?

Kaj je napredovanje? Zakaj ga največkrat uporabimo v poslovnem smislu? Žal v tej kulturi res samo tako merimo, kako uspešni smo. Le če napredujemo v službi, zaslužimo več, imamo več…

Imaš tako in tako izobrazbo, službo, toliko denarja…tak avto… Kdaj pa merimo uspeh po tem koliko smo zadovoljni, srečni?  Koliko v resnici živimo življenje, se ga zavedamo. Zagotovo manj.

V eni knjigi sem prebrala (ne spomnim se avtorja in naslova) približno takole. Sprehajala sta se na pokopališču med spomeniki in na njih so bile same letnice, kot bi bili tam pokopani sami otroci. Pa eden vpraša drugega, tu pa je moralo biti nekaj hudo narobe, ker so vsi umrli tako mladi. Pa drugi odgovori: » Ne. To ni njihova starost v letih, to so leta, ki so jih živeli. Toliko let so se zavedali življenja, vse ostalo je šlo mimo. Koliko let bi v takem primeru pisalo na naših spomenikih?

V tem primeru menim, da avtor ni želel samo v smislu kaj vse doživimo, temveč koliko let, mesecev, ur, trenutkov smo v polni zavesti uživali in se pri tem zavedali.

Tudi tale pripoved je zelo zgovorna:
“Nekega dne sem pogledal v omaro, polne polic zloženih oblačil, iskal sem, vendar na nobeni polici ni pisalo, SREČA. Zamislil se si. Očitno sem SREČO zamenjal za kupe oblačil…” in verjetno še česa… 🙂

Kako pa je pri tebi? Se prepoznaš v napisanem? Za kaj vse in zaradi česa je bila zapostavljena tvoja SREČA?

Seveda nikoli ni prepozno. Prav vseeno koliko let bomo (še) živeli, pomembno je ali bomo ta leta, obdobje živeli bolj zavestno, zavedno kot doslej.

Kaj smo pripravljeni narediti ali ne narediti, da to uresničimo?