Cilji

Za stvarmi se ženemo z večjo vnemo, kot pa jih potem uživamo. William Shakespeare

Večina nas, se je najbrž že srečala s sodobnimi pritiski, da je potrebno biti vselej na preži za dobrimi priložnostmi, vedno aktiven in čedalje bolj tudi ciljno usmerjen. V službi, v družbi, družini in v osebnih odnosih je postalo pomembno imeti nek cilj – smoter, ki nas poganja naprej. Točko, na kateri se lahko “pofočkamo” in rečemo, uspelo mi je. Takšna družbena mentaliteta se je že dodobra bolj ali manj zažrla v vsakega od nas, to pa seveda prinaša dodaten stres in negotovost v že tako stresno sedanjost.

Pa je res pomembno za vsako zadevo imeti cilj? Je res pomembno, da vse zelo podrobno načrtujemo ? Vse več je tehnik in orodij, ki nam narekujejo ravno to. Moraš imeti cilj, če želiš nekaj doseči. Vedno se moraš truditi po svojih najboljših močeh, da uresničiš vse te zastavljene cilje. Pa je to res učinkovito? Je to res to, kar si želimo? Je to edini način za dosego cilja?

Kaj pa, če pa smo se ujeli v zanko tega norega tempa in stalnega gnanja po še več in še dlje?

Zakaj se niti po vedno več tehnikah, vedno več orodij, informacijah in vsega, kar nam je na voljo, nič ne spremeni? Zakaj ni konkretnih sprememb? Zakaj tega ne čutimo? Zakaj smo še vedno nesrečni, neizpolnjeni, razočarani, tesnobni?

Kaj pa, če mogoče vse to ni prava pot ali pa zagotovo ni edina. Ne strinjam se, da moramo imeti za vse cilj(e) in da moramo vse načrtovati, vse nadzirati, v vse vložiti vse naše napore… Če se ozremo okoli sebe in pogledamo naravne zakone in naravo, se lahko vprašamo, je naravno to, da vse nadziramo?  Je naravno, da se izčrpavamo? Je naravno, da ves čas nekam hitimo, si nekaj želimo?

To ne pomeni, da nam ni treba imeti cilja(ev), to pomeni le, da nam ni treba vsega načrtovati. Pomeni le, da si postavimo cilj, se sprostimo, delujemo v smeri izpolnitve cilja in zaupamo, da bomo prišli do tja….

To je tako, kot ko se usedemo v avto, imamo cilj – končno destinacijo – in potem se sprostimo, uživamo v vožnji in verjamemo, da bomo v doglednem času prišli tja, kamor smo se namenili – na cilj.

Kaj bi bilo, če vsak kilometer samo razmišljali, kaj bo po naslednjem kilometru, kakšna bo pot, kdo nas bo morebiti izsilil, kdo pripeljal v škarje, kaj če bo ovira na cesti, kaj če bo prometna nesreča, kaj če se avto pokvari, kaj če…

Verjetno bi se strinjali, da bi bilo to skrajno utrujajoče in v taki nesproščeni, zaskrbljeni vožnji bi bili kaj hitro nevarni tako za druge, kot sami zase.

A zakaj potem tako počnemo v življenju? Ves čas načrtujemo, razmišljamo, trepetamo, tekmujemo – namesto, da bi se sprostili in uživali v vožnji do našega cilja. Pri katerem načunu z večjo verjetnostjo pridemo varneje in navsezadnje hitreje na cilj?

Že pregovor pravi: Hiti počasi. Ali če povzamem citat iz Biblije: ” Poglejte lilije na polju, kako rastejo: ne trudijo se in ne predejo. Ptice pod nebom: ne sejejo in žanjejo.”

Si želite bolj sproščeno “potovati” do cilja, ozavestiti svoje potenciale in tako zaživeti bolj zavestno, spodbudno in svobodno?