Kako radi se primerjamo in kako si vedno želimo, nekaj, kar ima kdo drug. Naj gre za telesno sposobnost, videz ali intelektualno znanje, razgledanost ali preprosto za materialne stvari. Ob vsem tem največkrat pozabljamo biti mi sami.

Največkrat pozabljamo na svoje sposobnosti, »zanemarjamo« svojo (tudi notranjo) lepoto in potrditev iščemo zunaj nas, od vseh ostalih ljudi, s katerimi imamo direkten kontakt ali pa so zgolj virtualni.  Zapisano se seveda ne nanaša na čisto vse, saj vedno obstajajo izjeme, vendar tudi v svoji individualnosti ne znamo več biti avtentični. Lahko smo vse, le ustaviti se in biti v tišini, ne znamo biti.

V zunanjem svetu iščemo pripadnost, občutek živosti in nek smisel. A kaj se zgodi, če to kar trenutno živimo  ni tisto, kar “mislimo”, da si želimo?  Kaj pa, če ravno to razlog, da ne najdemo tega, kar res iščemo, ker se vselej obračamo navzven in skušamo potrditev dobiti od drugih?

Sama nisem bila nič drugačna, čeprav me je že veliko let nekaj ustavljalo in opominjalo na to, da “to ni to”. Življenje zagotovo ponuja več, zagotovo ima večji smisel kot pa samo stalno dokazovanje, služenje denarja in imeti še več, doživeti še več. Kaj pa, če je smisel ravno v tem, da pozabljamo biti to kar smo, da smisla ni treba iskati, zasledovati, ker je to, da smo, že dovolj velik smisel. To, da živimo in smo, kar smo.

Odkar sem se odločila za svojo samostojno pot, mi je življenje ponudilo kar nekaj (pre)izkušenj, za katere mi niti ni bilo čisto jasno kako in zakaj. V preteklosti sem se soočala bolj z zunanjimi preprekami, izzivi, sedaj pa so bile fizične, telesne in navsezadnje tudi umske.

Želim vam predstaviti svoj primer, kako sem se v želji po dokazovanju že na samem začetku ujela tudi sama in pričela z aktivnostmi, ki jih »pričakuje« okolje oz. s katerimi danes prideš do posla, dela, strank. Prvi napotki so bili okoli socialnih omrežij, kako pričeti, da imaš čim več prijateljev, sledilcev, všečkov, kako pogosto objavljati, slediti drugim ipd. Zelo kmalu se mi je ta način enostavno pričel upirati. Ko sem želela objaviti kakšen citat, vsebino, mi ni šlo kot bi želela. Nisem se počutila dobro. Seveda, spremljaš druge, vidiš, da ves čas objavljajo, občutek imaš, da so boljši, prodornejši, da so v prednosti. Nekatere objave so mi bile všeč, nekatere so me odbijale, nekatere so v meni zbujale nek nenavaden občutek – ne, tega se ne grem. Ugotovila sem, da ne želim »tekmovati«, se za vsako ceno izpostavljati, sploh pa ne samo zato, da bi imela stalno pozornost in sledljivost. Tako sem pričela objavljati samo takrat, ko imam sama željo in dober občutek. Takrat, ko sem v resnici jaz in ko z besedami in vsebino lahko izrazim tudi sebe ali svojo trenutno stanje in izziv, s katerim se soočam.

Pričela sem se osredotočati na to, kaj sem ta trenutek in ne, kaj so drugi in kako to počnejo oni. Ne zmorem oziroma ne želim tega neusmiljenega primerjanja in tekmovanja, ker pri tem izgubljaš dragoceno energijo in predvsem sebe.

Prišla sem do še večje utrditve, da vsak, prav vsak, nas lahko nečesa nauči in vsak ima svojo zgodbo, svoje izkušnje in svoje poslanstvo, zato tudi svoj krog sledilcev. Da je vsaka zgodba, zgodba zase in da vse, kar je pomembno in dolgoročno, ni instant.

Sama ne govorim o instant rešitvah, ne o hitrih dosežkih, ne objavljam, da je nekaj lahko, ne obljubljam, da bo takoj vse drugače. Verjamem pa, da z iskrenim spoznavanjem sebe, svojih potencialov, svojih šibkosti lahko zaživite svoje življenje, ki je bolj zavestno, spodbudno in svobodno.

Zato vsakokrat, ko se zalotite, da si želite biti kdo drug, se spomnite, da niti dve osebi nista isti, nimata istega znanja, izkušenj, želja, poslanstva in da največ, kar lahko naredite, je to da raziščete in razčistite kaj ste vi sami. Brez vseh primesi družbe.

Primerjanje je čisto dobro in dobrodošlo, da se razumemo. Ni mišljeno, da se ne smemo primerjati in ozirati navzven. Vendar le toliko, dokler to v nas vzbuja neko pozitivno občutje in željo po samorealizaciji. V kolikor pa nas primerjanje in oziranje okoli prične obremenjevati, nam jemlje moč, občutek, da so vsi boljši, potem je to »nezdravo«. Na ta način se samo oddaljujete od svojega bistva. Ključ do rešite oz. osvoboditve je znotraj nas. Zunanji svet nam pove, kaj so oni in ne kaj smo mi.